V vrtnarstvu glavnino dela predstavlja vzdrževanje že obstoječih kulturnih površin, zasajenih z okrasnimi rastlinami. Same od sebe se mnoge tovrstne rastline kar malo pretirano razraščajo in za lepo urejeno okolico jih moramo obrezovati. Tipičen primer so žive meje ob robovih vrtov in parkov. Za prvovrstni izgled morajo biti žive meje obrezane na želeno velikost. Sčasoma se struktura grmovnic prilagodi rednemu obrezovanju, ki tako postane še bolj enostavno, saj že debelina posameznih vej nakazuje, do kje je potrebno obrezati živo mejo.
Za obrezovanje živih mej, grmovja in manjših dreves se največ uporabljajo motorne škarje za živo mejo. V tem primeru gre za enostaven dvotaktni motor, zelo podoben tistim, ki jih imajo motorne žage. Razlika pa je v meču za obrezovanje. Motorne žage imajo meč s tekočo verigo, na katero so pritrjeni ostri noži za rezanje lesa. Zato lahko motorne žage brez težav režejo lesena debla poljubne debeline. Ta lastnost jih dela nekoliko bolj primerne za gozdarsko uporabo, kjer se srečujejo z večjo debelino lesa. Pri obrezovanju okrasnih grmovnic pa pride motorna žaga v upoštev le takrat, ko z njo odrežemo debelejše veje, ki odganjajo iz tal. Za tanjše veje pa je motorna žaga precej neučinkovita oziroma delo z njo poteka preveč počasi.
Bolj primerne so v tem primeru škarje za živo mejo. Zasnovane so tako, da je meč sestavljen kot v vrsti nanizane škarje z rezalnim učinkom. Zato so škarje za živo mejo veliko bolj učinkovite za rezanje tanjših vej do debeline približno 3 cm. Obe dve vrsti meča potrebujeta stalno mazanje, da ne pride do pregrevanja in uničenja materiala. Motorne žage imajo podmazovanje verige že avtomatsko vgrajeno v napravo, pri škarjah za živo mejo pa je treba meč škarij na vsake toliko časa podmazati kar ročno z mazilom v pršilu.